Derek Prince v Sloveniji

(odlomek iz knjige Zahvaljevanje, slavljenje in čaščenje)

Dobro izhodišče za razumevanje zahvaljevanja je v Pismu Hebrejcem 12,28:
»Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni in tako Bogu s spoštovanjem in strahom služimo, kakor je njemu všeč.«

Med prevodi Svetega pisma obstaja opazna razlika. Nekateri prevodi tu navajajo »bodimo hvaležni« ali »se zahvaljujmo«, nekateri drugi pa »imejmo milost«. In vendar je oboje pravilno, kajti v izvirnem grškem jeziku »imeti milost« – ključna beseda je charis – pomeni tudi »hvala!«. (Zanimivo je, da ima moderna grščina za besedo »hvala!« izraz eucharisto, ki je neposredno povezan s charis.) Torej obstaja neposredna zveza med milostjo in hvaležnostjo. Nehvaležen človek je zunaj Božje milosti. Ne moreš biti nehvaležen in ostati v Božji milosti.
Tudi naslednji trije moderni jeziki to dokazujejo. V francoščini grâce a Dieu pomeni »hvala Bogu«. Beseda grace je črkovana natanko tako kot v angleščini. V italijanščini je beseda za hvala grazie, kar je spet neposredno povezano z milostjo. In v španščini imamo grácias. Ti trije romanski jeziki (to so jeziki, ki temeljijo na latinščini) ohranjajo neposredno zvezo med milostjo in hvaležnostjo.
Ugotovili smo nekaj izjemno pomembnega: kadar smo nehvaležni, smo zunaj Božje milosti. Te ne moremo uživati, če nismo hvaležni. Prav tako ne moremo ločiti hvaležnosti od Božje milosti. Torej »Bodimo hvaležni« in »imejmo milost« pomeni isto.
Poglejmo si štiri izjave oziroma zahteve o hvaležnosti v štirih pismih apostola Pavla. Začnimo s Pismom Kološanom 3,15:
»In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni.«

To ni predlog, temveč zahteva: Bodite hvaležni. V vrsticah 16–17 Pavel nadaljuje:
»Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.«

V vsem, kar delamo, nas morata voditi dve načeli: delati »v imenu Gospoda Jezusa« in »zahvaljevati se Bogu Očetu po njem«. To postavi čudovito ločnico! Ko me mladi včasih sprašujejo, ali je prav, če storijo to ali ono, jim odvrnem: »Če lahko to storiš v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvališ Bogu Očetu, je prav. Če pa ne moreš, ni prav.« To postavlja mejo, kako daleč smemo.
Zahvaljevanje torej ni izbira, temveč zapoved.

Drugič, v Pismu Efežanom 5,18 Pavel govori, kaj pomeni nenehno se napolnjevati s Svetim Duhom:
»In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh.«

Ali ni zanimivo, kako se Cerkev osredotoča na to, kar je negativno, spregleda pa pozitivne stvari? Vsakdo ve, da se ne smemo opijanjati z vinom, toda koliko se jih zaveda, da se moramo napolnjevati z Duhom?
In kaj prinaša napolnjevanje z Duhom? V 19. in 20. vrstici beremo:
»Nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse.«

Ko si poln Svetega Duha, se boš Bogu neprenehoma zahvaljeval. Pravzaprav lahko delno merite, koliko Duha je v vas, prav s časom, ki ga preživite v zahvaljevanju Bogu. Zmanjševanje zahvaljevanja je zanesljiv kazalnik, da nekje »puščamo«.
Pavlovo tretjo izjavo (ali zahtevo) o zahvaljevanju najdemo v 1. pismu Tesaloničanom 5,16–18, kjer je nekaj najkrajših vrstic v Novi zavezi, vendar polnih močnih resnic:
»Zmeraj se veselite.«

Zveni zelo preprosto, kajne? Vendar za to potrebujemo več milosti!
»Neprenehoma molíte.«

Nikoli ne prenehajte moliti. Čeprav ne moremo neprestano moliti, nikoli ne recimo: »Zdaj sem končal molitev.« O Smithu Wigglesworthu pravijo, da ni nikoli molil dlje kot pol ure skupaj, da pa ni nikoli minilo pol ure, ne da bi molil. To je lepa slika tega, kaj pomeni neprenehoma moliti.
Še zadnja Pavlova močna zahteva v tem delu 1. pisma Tesaloničanom:
»V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.«

Kaj je Božja volja v Jezusu Kristusu? Da se zahvaljujemo v vsem. Če se torej ne zahvaljuješ, kot smo pravkar videli, si zunaj Božje volje.
Spoznal sem že mnoge krščanske delavce, ki so bili na pravem mestu, delali prave stvari, a so bili kljub temu zunaj Božje volje. Zakaj? Ker so se prenehali nepretrgoma zahvaljevati. Zapomnimo si torej; takoj ko nehaš biti hvaležen, si zunaj Božje volje. Ne zaradi tega, kar delaš, ampak ker se ne odzivaš primerno na Božjo dobroto.
Pavlova četrta zahteva glede zahvaljevanja je zapisana v Pismu Filipljanom 4,6:
»Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.«

Nikoli ne prinašajte prošnje k Bogu brez zahvaljevanja.
Pred leti so me zelo prevzeli dnevniki Johna Wesleyja. Vedno se spomnim njegovega komentarja k tej vrstici: »Prepričan sem, da Bog dela vse po molitvi in ničesar brez nje.« Mislim, da je to osnovna resnica.
Pavel poleg tega pravi: »Kakršnokoli prošnjo imate, jo prinesite k Bogu z zahvaljevanjem.«
Pregledali smo štiri različne spodbude apostola Pavla, ki se nanašajo na zahvaljevanje, zdaj pa razmislimo še o tem, kaj zahvaljevanje prinese.
Prvič, zahvaljevanje omogoča pristop k Bogu. To je najbolje opisano v znanem in zelo lepem 100. psalmu. Ko psalmist govori o prihajanju v hišo Boga, v četrti vrstici zapiše:
»Pridite k njegovim vratom z zahvalo, v njegove dvore s hvalnico! Zahvaljujte se mu, slavite njegovo ime!«

Zapomnimo si, da k Bogu pristopimo v dveh korakih. Prvi je skozi vrata in drugi skozi Njegove dvore. Vrata nam odpirajo dostop v dvore, skozi te pa lahko vstopimo v hišo Boga. Vstopimo lahko samo po tej predpisani poti: »skozi njegova vrata z zahvalo« in »v njegove dvore s hvalnico«. Prepričan sem, da nihče ne more priti blizu Boga, če ne upošteva predpisanega načina: z zahvaljevanjem in slavljenjem.
Morda imate včasih občutek, da ste kljub molitvam daleč od Boga. Če je tako, je zelo verjetno, da se mu ne približujete prav. Lahko stojite pred njegovimi dvori in vpijete k Bogu. Slišal vas bo in vam naklonil milost, vendar ne boste uživali Očetove bližine, če ne pridete k njemu z zahvaljevanjem in slavljenjem.
Nekateri ljudje bodo morda nezadovoljno rekli: »Nimam se za kaj zahvaljevati Bogu. Vse gre narobe. Moje življenje je polno težav. Le za kaj bi se mu zahvaljeval?« Psalmist navaja v peti vrstici 100. psalma tri vzroke za to:
»Zakaj GOSPOD je dober, na veke traja njegova dobrota, od roda do roda njegova zvestoba.«

Ne glede na to, kako se počutimo in kakšne so naše okoliščine, se ta tri dejstva nikoli ne spremenijo: Gospod je vedno dober; njegovo usmiljenje je večno; njegova zvestoba ostane za vse rodove. Imamo torej tri trajne, nespremenljive vzroke za zahvaljevanje Bogu.
Ne osredotočite se na svoje občutke in na to, kar se dogaja okoli vas, temveč usmerite svoje misli na te večne, nespremenljive lastnosti narave Boga in njegovega ravnanja z nami. Potem se mu boste neprenehoma zahvaljevali.

Poglejmo primer v Novi zavezi, ki ilustrira, kako zahvaljevanje omogoča poseben pristop do Boga. Se spomnite zgodbe o desetih gobavcih iz Lukovega evangelija 17, ki se niso smeli nikomur približati? Neprestano so morali vpiti: »Nečist, nečist,« in tako opozoriti vsakogar, naj se jim izogiba, ker je njihova bolezen hudo nalezljiva.
Luka je zapisal, da so že od daleč klicali: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Jezus pa jim je preprosto odgovoril: »Pojdite in se pokažite duhovnikom.«
Kdor je bil očiščen gobavosti, se je moral pokazati duhovniku, da bi pri njem prejel potrdilo, da ni več kužen. S tem, ko je Jezus gobavcem velel, naj se gredo pokazat duhovnikom, jim je pravzaprav rekel: »Ko boste prišli tja, bo duhovnik potrdil, da niste več gobavi.« To je vera. Včasih smo ozdravljeni med potjo. Če samo stojimo pri miru in pravimo, da se ni nič zgodilo, se tudi v resnici ne bo nič zgodilo.
Toda čeprav je bilo vseh deset gobavcev ozdravljenih, se je samo eden – Samarijan, ne Jud – vrnil in se Jezusu zahvalil. Jezus je rekel (Luka 17,17–18):
»Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?«
Potem je rekel možu: »Tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru.« V prevodu ni povsem jasno prikazano, da čeprav je bilo vseh deset gobavcev očiščenih, je bil samo tisti, ki se je Jezusu zahvalil, rešen. Vsi so bili telesno ozdravljeni, toda samo tisti, ki se je vrnil, da se je zahvalil, je prejel večno duhovno ozdravljenje odrešenja. On je bil edini, ki je prišel bliže k Jezusu. Zahvaljevanje torej omogoča poseben dostop do Boga.

Druga pomembna vloga zahvaljevanja je, da sprosti nadnaravno čudežno moč Boga. Navedel bom dva znamenita primera iz Nove zaveze. Prvi je dogodek, opisan v Janezu 6, ko je Jezus nahranil pet tisoč ljudi. Pred sabo je imel pet tisoč mož (ženske in otroci niso všteti) in vsi so bili lačni. Jezus pa je imel na voljo samo kosilo nekega dečka: pet malih hlebov in dve ribi. Rekel je: »Naj se ljudje posedejo, mi jih bomo nahranili.« In tako se je zgodilo, kot je zapisano v Janezu 6,11–12:
»Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: 'Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.'«

Vredno je poudariti, da Jezus tukaj ni molil. Ni prosil Boga, naj kaj stori. Samo zahvalil se mu je za to, kar je imel v rokah.
To je moralo narediti močan vtis na Janeza, saj v nadaljnjem opisovanju dogajanja v 23. vrstici pravi:
»Iz Tiberije so pripluli še drugi čolni v bližino kraja, kjer so po Gospodovi zahvalni molitvi jedli kruh.«
Janeza je očitno zelo prevzelo, da se čudež ni zgodil po dolgi molitvi, temveč že, ko se je Jezus zahvalil! Velikokrat ne doživimo Božje moči samo zato, ker se ne zahvaljujemo.

Malo pozneje v enajstem poglavju Evangelija po Janezu je opisan drugi primer. Jezus je stal pred grobom Lazarja, ki je bil že štiri dni pokopan. Njegova molitev ni bila dolga. Rekel je samo: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal.« To je vse, kar mu je dejal. Potem je poklical Lazarja in ta je prišel iz groba!
Rad bi ponovil, da bomo, če se ne bomo zahvaljevali Bogu, zamudili veliko njegove nadnaravne sile. Ni treba, da so naše molitve dolge, da sproščajo Božjo moč. Večina res močnih molitev, zapisanih v Svetem pismu, je zelo kratkih. Na primer Mojzesova molitev za Mirjam, ko je postala gobava, ker je negodovala nad svojim bratom. Mojzes je rekel samo: »Gospod, ozdravi jo.« Torej ravno nasprotno. Če svojim prošnjam dodamo več zahvaljevanja, bodo krajše, a učinkovitejše.

Preden končamo poglavje o zahvaljevanju, moramo pogledati še temno stran te resnice, nasprotje hvaležnosti. Sveto pismo veliko govori o nehvaležnosti, vendar bom tu navedel le tri pomembne izjave.
Prva je iz Pisma Rimljanom 1, kjer Pavel mojstrsko opiše propad človeške rase od prirojenega spoznanja Boga do strašne brezbožnosti in zlobe. Pismo Rimljanom 1 se konča z enim najbolj strašnih seznamov v Bibliji, ki prikazuje človekov propad, bedo in brezbožnost.
Lahko bi se vprašali, kako je mogoče, da je človeštvo padlo tako globoko. Odgovor najdemo v 21. vrstici:
»Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili in se mu zahvaljevali …«

Pavel na koncu poglavja opiše prva dva koraka, ki vodita navzdol, v temno brezno: prvič, ljudje niso slavili Boga kot Boga; in drugič, niso bili hvaležni.
Vsakokrat ko nekdo preneha biti hvaležen, se začne njegova pot navzdol. Opozarjam vas, da niti ne poskušajte iti po tej poti, kajti težko se je obrniti in se vrniti nazaj!
Sveto pismo navaja v 3. poglavju 2. pisma Timoteju še en strašen seznam lastnosti človekove izprijenosti. Zanimivo ga je primerjati s seznamom v Pismu Rimljanom 1, ki ga imenujem logična posledica nehvaležnosti. Drugo pismo Timoteju 3. poglavje pa je zgodovinska posledica. Kakšno bo človeštvo v poslednjih dneh, ob koncu dobe? Apostol Pavel nam prikazuje to sliko od prve vrstice tega poglavja:
»Tole pa vedi, da bodo v poslednjih dneh nastopili hudi časi.«

Kaj bo povzročilo hude čase? Propad človekovega značaja. Druga vrstica:
»Ljudje bodo namreč samoljubni, lakomni, bahavi, prevzetni, preklinjevalci, neposlušni staršem, nehvaležni in nesveti …«

Kje je na tem seznamu nehvaležen človek? Poleg nesvetih. Biti nehvaležen pomeni biti nesvet. Ne moreš biti svet in nehvaležen. Zahvaljevanje je pomemben korak k svetosti.
Kaj je nasprotje od biti hvaležen? Mislim, da je najboljši svetopisemski izraz za to »godrnjanje«, v bolj sodobnem jeziku pa »pritoževanje«. Naj vas spomnim, da je vse, kar rečemo, ali pozitivno ali negativno. Zelo malo besed je nevtralnih. Če ne bomo izražali hvaležnosti, bomo skoraj zagotovo godrnjali in se pritoževali. Ne bodite človek, ki bi godrnjal in se pritoževal!
In še tretjič, poglejmo, kaj pravi Pavel o nehvaležnosti v 1. pismu Korinčanom 10,7–10. Kristjane svari pred enakimi napakami, kot so jih naredili Izraelci po osvoboditvi iz Egipta:
»Ne postanite malikovalci, kot so bili nekateri izmed njih … Tudi ne nečistujmo … Ne preizkušajmo Kristusa … Ne godrnjajte, kakor so nekateri izmed njih godrnjali in jih je pomoril pokončevalec.«

Svarilo pred godrnjanjem najdemo tudi v 4. Mojzesovi knjigi 21, ko so Izraelci, zaradi izčrpanosti od dolgega potovanja, začeli godrnjati proti Bogu in Mojzesu. Bog je odgovoril tako, da je mednje poslal strupene kače in so mnogi pomrli.
Previdno! Godrnjanje je lahko zelo nevarno. Ne sicer zaradi kač, ampak zaradi raznovrstnih duhovnih strupov, ki jih prinese v vašega duha.
Imamo torej dve možnosti: ali smo hvaležni, kar nam odpira pot v Božjo navzočnost in njegove čudeže, ali pa godrnjači. Premislite in se trdno odločite:

»Hvaležen bom! Še naprej bom v Svetem pismu iskal vzroke za zahvaljevanje in jih premišljeval. Vedno se bom zahvaljeval Bogu.«

***