Derek Prince v Sloveniji

(odlomek iz knjige Možje in očetje)

Tudi če ne bi nikoli postali oče na naraven, telesen način, za vas ostaja odprta druga oblika očetovstva: duhovno očetovstvo. S tem imam v mislih očetovstvo, ki prihaja iz duhovnega, netelesnega odnosa, in nikakor ni manj vredno ali drugorazredno. V resnici je nekaj najpomembnejših ljudi v Svetem pismu zgled za duhovno očetovstvo.

Prvi in najvidnejši primer je Abraham. Seveda je bil tudi oče naravnih otrok, ki jih je imel s Hagaro, Saro in končno s Ketúro. A poleg tega nam Sveto pismo predstavlja Abrahama kot zgled duhovnega očetovstva.
V Pismu Rimljanom 4,13 nam Pavel pravi:
"Obljuba, ki je bila dana Abrahamu ali njegovemu potomstvu, da bodo dediči sveta, ni bila dana po postavi, ampak po pravičnosti, ki izvira iz vere."
Nato nadaljuje (od vrstice 16 do 18):
"Potemtakem postajamo dediči po veri, tako da je dedovanje iz milosti in da je obljuba zagotovljena vsemu potomstvu, ne samo tistemu, ki izvira iz postave, ampak tudi tistemu, ki izvira iz vere Abrahama, ki je oče nas vseh, kakor je pisano: Postavil sem te za očeta mnogih narodov, pred Bogom, kateremu je verjel, in ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni. Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim potomstvom."

V duhovnem smislu je torej Abraham postal oče mnogih narodov. Na kakšni podlagi mu je bila podeljena ta čast? Na podlagi trdne, neomajne vere, ki se je izražala v tem, da je bil Abraham poslušen iz vsega srca. To je dobilo dokončni izraz v Abrahamovem odzivu na zahtevo Boga, da mu svojega sina Izaka daruje kot žrtev.
Tako je Abraham pokazal pot, po kateri naj hodijo vsi poznejši verniki. V Pismu Rimljanom 4,20 je Pavel poudaril trdnost Abrahamove vere:
"Ob Božji obljubi ni podvomil v neveri, marveč se je v svoji veri še okrepil in izkazal čast Bogu."

Pavlov zgled
Drugi pomemben zgled duhovnega očetovstva je apostol Pavel. V Prvem pismu Korinčanom 4,14 16 je pisal kristjanom v Korintu:
"Tega vam ne pišem zato, da bi vas sramotil, marveč da bi vas kot svoje ljube otroke svaril. Čeprav bi namreč imeli deset tisoč vzgojiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogo očetov. V Kristusu Jezusu sem vas namreč po evangeliju rodil jaz. Zato vas torej rotim, postanite moji posnemovalci."

V Korintu je bil Pavel oče številnih duhovnih otrok po semenu evangelija, ki ga je posadil v njihova srca. Tako lahko Božji služabnik, ki zvesto oznanja Božjo Besedo, rodi mnogo duhovnih otrok.
Vendar se moramo zavedati načela, ki ga je Bog postavil na začetku stvarjenja, v Prvi Mojzesovi knjigi 1,29:
"Bog je rekel: 'Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano.'"

Sad drevesa daje seme. Oznanilo človeka, ki ni obrodil nobenega sadu, nima semena, ki bi moglo ustvariti življenje v drugih. To je eden od razlogov, da obstaja veliko oznanjevanja, ki obrodi začasen, čustven odziv, ne pa tudi trajnega sadu.
V Pismu Filipljanom 2,20 22 je Pavel osvetlil še eno obliko duhovnega očetovstva. O svojem mladem sodelavcu Timóteju je rekel:
"Nimam namreč nikogar drugega, ki bi mu bil podoben po srcu in bi tako iskreno skrbel za vaše zadeve, saj vsi po vrsti iščejo svojo korist in ne tega, kar je Jezusa Kristusa. Poznate njegovo preizkušenost, ker je z mano kakor sin z očetom služil evangeliju."

Del pripovedi o Pavlovem drugem misijonskem potovanju, ki jo najdemo na začetku 16. poglavja Apostolskih del, kaže, da ko je Pavel prvič srečal Timóteja v pokrajini Derbe in Listre, je bil Timótej že vernik, o katerem so dobro poročali voditelji krajevne cerkve. Ko je Pavel prepoznal duhovni potencial v tem mladem človeku, ga je povabil, naj se mu pridruži na njegovih nadaljnjih potovanjih. Od tega časa je Timótej postal tisti Pavlov sodelavec, ki mu je Pavel najbolj zaupal, in ta odnos se je nadaljeval do Pavlove smrti.
V tem primeru Pavel ni postal Timótejev duhovni oče tako, da bi ga osvojil za Kristusa po evangeliju, ampak po osebnem odnosu, v katerem je Pavel sprejel Timóteja za zanesljivega sodelavca. Tako Timótej ni samo prejel duhovnih navodil od Pavla, ampak je hodil za njim v mnogih različnih obdobjih Pavlove službe. Bil je priča temu, kako je Pavel udejanjal svoj nauk v vsakodnevnem življenju, v mnogih stiskah.
Proti koncu svojega življenja je Pavel pisal Timóteju:
"Ti pa si krenil za menoj v mojem nauku, vedenju, namenu, veri, potrpežljivosti, ljubezni, stanovitnosti, v preganjanju, trpljenju, kakršno me je zadelo v Antiohiji, v Ikóniju, v Listri. Kakšna preganjanja sem pretrpel! Toda iz vseh me je rešil Gospod. Sicer pa bodo preganjani vsi, ki hočejo res pobožno živeti v Kristusu Jezusu."

2. pismo Timoteju 3,10 12

Pouk, ki ga je Timótej prejemal od Pavla, ni bil v obliki šolskih predavanj, ampak v vseh vzponih in padcih življenja, polnega zunanjih pritiskov. Timótej ni samo poslušal Pavlovega oznanjevanja. Veliko pomembnejše, iz prve roke je videl, kako je Pavel udejanjal, kar je oznanjal. Na podlagi te tesne osebne povezanosti je Pavel postal Timótejev duhovni oče.
Bilo je še več drugih mladih mož, s katerimi je Pavel imel odnos, podoben temu s Timótejem, čeprav morda ne tako tesen. Mednje spadajo Tit, Sópater iz Beróje, Aristarh in Sekundus iz Tesalonike, Gaj iz Derbe, Tihik in Trofim iz Azije.
Ena od najpomembnejših stvari v sodobni Cerkvi so možje, ki bodo izpolnili vlogo, ki jo je imel Pavel v Timótejevem življenju. Izpostavil sem že, da v naši družbi obstaja obupna potreba po možeh, ki so resnično očetje. Ta potreba ni nič manjša v Cerkvi. Imamo može, ki lahko organizirajo, oznanjujejo, upravljajo in izvajajo vsakovrstne verske funkcije. Toda koliko jih bo dalo svoje življenje mlajšim ljudem in delilo z njimi uspehe in težave v neizprosnem vsakdanjem življenju? Koliko jih je pripravljenih - če bi bilo potrebno - deliti z njimi svoje trenutke slabosti in razočaranja?
V Prvem pismu Tesaloničanom je Pavel prikazal nekaj, kar bi mogli imenovati "tretja generacija" duhovnega očetovstva. Govoril je v imenu Sila in Timóteja, pa tudi v svojem imenu:
"Tudi veste, kako smo vsakogar izmed vas kakor oče svoje otroke opominjali, spodbujali in rotili, da živite tako, kakor se spodobi pred Bogom, ki vas kliče v svoje kraljestvo in v svojo slavo."

1. pismo Tesaloničanom 2,11-12

Timótej, povezan s Pavlom in Silom, je imel vlogo duhovnega očeta kristjanom v Tesaloniki. Tako je Pavlov duhovni sin zdaj tudi duhovni oče Tesaloničanov. Torej vidimo tri duhovne generacije: Pavel kot oče Timóteju, ki je bil oče Tesaloničanom.

Življenje vere in poslušnosti
V 7. poglavju sem poudaril, da Jezus svojim učencem ni razodel Očeta kot teološki pojem. Kot je rekel v Janezovem evangeliju 17, jim je ime Očeta razodeval s tem, kako je živel pred njimi. To je bilo življenje neprekinjenega občestva z Očetom, nenehne odvisnosti od Očeta in stanovitne poslušnosti Očetovi volji.
Podobno tudi duhovno očetovstvo ne more biti samo oznaka ali teološki pojem. Izraža ga življenje, ki ga človek živi v veri in poslušnosti, in to življenje postane vzor, ki mu drugi sledijo. Duhovni oče mora biti sposoben izreči enak ukaz, kot ga je dal Jezus svojim učencem: "Hodi za menoj!" Ali kot je Pavel rekel kristjanom v Korintu: "Bodite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov" (1. pismo Korinčanom 11,1).
V moderni izraelski vojski je bilo uveljavljeno naslednje pravilo. Poveljnik svojim četam ne reče: "Naprej!" Reče jim: "Za menoj!" Isto velja za Gospodovo vojsko.
Prav na področju značaja izpostavlja Bog svoje služabnike najstrožjim preizkušnjam. Zato se moramo vprašati, kakšne so zahteve glede značaja, ki jih mora izpolnjevati moški, če hoče opravljati vlogo duhovnega očeta. Za odgovor lahko na kratko povzamemo glavne značajske značilnosti mož, ki smo jih predstavili kot duhovne očete.

Abraham
Vidiki Abrahamovega značaja, ki izstopajo, so, kot sem že povedal, njegova neomajna vera in njegova hitra, popolna poslušnost vsemu, kar je Bog zahteval od njega. To lepo prikazuje primer, ko ga je Bog prosil, naj žrtvuje svojega sina, Izaka.
Nedvomno je bil Izak najljubše, kar je imel Abraham v svojem življenju. Kot tudi poudari pisec Pisma Hebrejcem, je bil Izak pot, po katerem naj bi Abraham prejel vse blagoslove, ki mu jih je obljubil Bog. In vendar Abraham ni okleval. Ne samo, da je bil poslušen, ubogal je takoj, brez obotavljanja:
"Abraham je vstal zgodaj zjutraj, osedlal osla, vzel s seboj dva hlapca in svojega sina Izaka. Nacepil je drv za žgalno daritev, potem pa je vstal in odšel proti kraju, o katerem mu je govoril Bog."

1. Mojzesova knjiga 22,3

Pavel
Zaradi sporočila evangelija je postal Pavel oče številnih kristjanov v Korintu. Za to sta bila dva razloga.
Najprej, v svojem oznanjevanju Pavel ni ponujal, kot počnejo nekateri pridigarji danes, lahkega in poenostavljenega odgovora na življenjske probleme. Njegovo sporočilo Korinčanom se je osredotočilo na križ. To je poudaril tudi v Prvem pismu Korinčanom 2,1 2:
"Bratje, tudi ko sem jaz prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost. Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega."
Pavel se ni osredotočal na križ samo v svojem oznanjevanju. Veliko pomembneje je, da je izkusil križ v svojem življenju, kakor je pisal v Pismu Galačanom 6,14:
"Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu."
Duhovni otroci so se torej rodili Pavlu v Korintu zato, ker se je njegovo sporočilo osredotočalo na križ in ker je križ izpričevalo njegovo življenje, v katerem je svojo osebno ambicijo in iskanje samega sebe predal neusmiljenemu procesu križanja.
Sporočilo brez križa, ki ga podaja oznanjevalec, ki ni bil križan, ne bo prineslo takšnih duhovnih otrok, kot jih je Bog dal Pavlu v Korintu.

Pavel, Sila in Timotej
Videli smo že, da so Pavel, Sila in Timótej v Prvem pismu Tesaloničanom prikazani kot duhovni očetje. Pavel je o kristjanih v Tesaloniki zapisal:
"Vi ste priče in Bog je priča, kako sveto, pravično in neoporečno smo se vedli do vas, ki ste verovali. Tudi veste, kako smo vsakogar izmed vas kakor oče svoje otroke opominjali, spodbujali in rotili, da živite tako, kakor se spodobi pred Bogom, ki vas kliče v svoje kraljestvo in v svojo slavo."

1. pismo Tesaloničanom 2,10 12

Pavel je poudaril dva glavna vidika vedenja vseh treh mož. Najprej, njihov zgled. Njihovo osebno življenje je bilo "neoporečno". Drugič, do Tesaloničanov so imeli očetovsko srce. S tem, da so prednje postavili najvišji standard, so svojim učencem dajali stalen izziv in spodbudo, naj dosežejo ta standard. Prav kakor je naravni oče ponosen na uspehe svojih otrok, so bili ti trije možje željni videti, da se njihovi učenci razvijejo v uspešne in rodovitne kristjane.

Kakšne značilnosti?
Če povzamemo glavne poteze značaja mož, ki smo jih omenili, pridemo do seznama, ki bi bil približno takšen:
- neomajna vera,
- hitra in popolna poslušnost,
- sporočilo, osredotočeno na križ,
- križ, udejanjen v njihovem življenju,
- neoporečno krščansko vedenje,
- očetovska naklonjenost do mladih vernikov,
- goreča skrb za njihov resničen uspeh.

Praktično očetovstvo: posvojitev
Druga vrsta očetovstva je nekje med naravnim, telesnim na eni strani in povsem duhovnim očetovstvom, ki sem ga opisoval, na drugi strani. Govorim o dejanski, pravni ali de facto posvojitvi otrok, za katere starši ne morejo ali nočejo skrbeti.
Glede tega se stalno spominjam, kako apostol Jakob opredeljuje pobožnost, ki je za Boga sprejemljiva:
"Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta."

Jakobovo pismo 1,27

Bodite pozorni na razliko med pobožnostjo in odrešenjem. Odrešenje je, kar stori Bog za človeka. Pobožnost je, kar stori človek za Boga. Naša pobožnost je naš odziv na Božje odrešenje.
Pred nedavnim so se moje misli stalno vračale k tej vrstici Jakobovega pisma. Zares osupljivo se mi zdi, da milijoni kristjanov, katerih vera sloni na Svetem pismu, niso nikoli slišali, kaj pravi Jakob v tej vrstici. Ko opisuje vrsto verske dejavnosti, ki ugaja Bogu, začenja s pozitivnim - to je, s stvarmi, za katere Bog pričakuje, da jih delamo. Prva stvar, o kateri govori Jakob, je obiskovanje - skrb in preskrba - sirot in vdov. Potem pa preide k negativnemu in sklene s spodbudo, naj se njegovi bralci "ohranijo neomadeževani od sveta".
Več kot petdeset let sem poslušal pridige zelo različnih pridigarjev. Slišal sem veliko sporočil - pogosto so bila oznanjana z veliko gorečnostjo - o tem, da se mora človek ohraniti neomadeževan od sveta. A ne spomnim se, da bi enkrat samkrat slišal pridigo o naši obveznosti, da skrbimo za sirote in vdove.
In vendar našo odgovornost, da skrbimo za sirote in vdove, stalno poudarja celotno Sveto pismo, tako v Stari kakor tudi v Novi zavezi. Ko sem analiziral sporočilo starozaveznih prerokov, sem ugotovil, da Boga žalijo trije glavni grehi. Prvi je malikovalstvo; drugi prešuštvo; tretji, opuščanje skrbi za sirote in vdove. Zdi se mi, da Bog vse tri postavlja na isto raven.
Res je, da sta prva dva greha v dejanju, tretji pa je greh opustitve. Toda zaradi tega ni tretji nič manj resen. Prav tako krivi smo za dobre stvari, ki jih ne storimo, kakor za slabe, ki jih storimo.
Seveda ni pomanjkanje priložnosti razlog, da ne skrbimo za sirote in vdove. Povsod po svetu jih je čedalje več. Ob izidu te knjige je samo v Ugandi več milijonov sirot zaradi AIDS-a. In to je samo relativno majhna dežela na veliki afriški celini. Ko bo AIDS z največjim udarom prizadel indijsko podcelino, bo njegov davek še veliko hujši kakor v Afriki.
Nekateri zahodni kristjani bi morda zatrdili: "To je problem zaostalih, neciviliziranih narodov. Mi nismo odgovorni zanje."
S tem se ne strinjam. Verjamem, da sem varuh svojega brata, ne glede na njegovo barvo kože ali na deželo, v kateri živi. A ne glede na to, problem sirot in vdov ni omejen na države v razvoju. Problem je prav tako resen v zahodnih narodih, le da v drugi obliki. V 12. poglavju sem poudaril, da se soočamo s čedalje večjim številom milijonov osirotelih mladih ljudi - to so otroci, ki so "šli v ujetništvo", ker njihovim očetom ni uspelo sprejeti svoje odgovornosti. Po slovarski definiciji "sirote" ti otroci tehnično sicer to morda niso, toda njihove potrebe so prav tako velike.
Zaradi naraščajočega števila razpadanja družin v zahodnem svetu je čedalje več samskih staršev. Večinoma so to matere, ne očetje. Ljudje včasih pravijo, da so njihove težave posledica njihovega grešnega vedenja. Res je, nekateri od njihovih otrok niso bili spočeti v zakonu. Toda kje v evangeliju je Jezus kdaj prepovedal, da bi pokazali usmiljenje do grešnikov? Poleg tega so tisti, ki najbolj trpijo, osiroteli otroci - ne tisti, ki so grešili. Poleg tega so množice žensk samske matere, ne da bi bile za to same krive. Zakonito so bile poročene, svojim možem so rodile enega ali več otrok, potem pa so bile zapuščene brez utemeljenega razloga.
In vendar sodobna Cerkev povečini namenja le malo pozornosti velikemu številu samskih staršev. Verjamem, da bi nam Gospod povedal natanko to, kar je rekel Izraelu v času Izaija:
"Umijte se, očistite se! Odstranite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte delati húdo. Naučite se delati dobro, skrbite za pravico. Pomagajte zatiranemu, zagovarjajte siroto, branite vdovo."

Izaija 1,16 17

Nekateri sodobni kristjani se ne bi strinjali, da se te uvodne besede iz Izaija nanašajo nanje. Toda kot sem rekel, smo prav tako krivi za dobro, ki ga ne storimo, kakor za zlo, ki ga storimo. Pred očmi moramo tudi imeti, da so bili ljudje, na katere se je obračal Izaija, izjemno pobožni. Bog jim je bil pravkar rekel:
"Nehajte mi prinašati ničeve daritve, kadilo mi je gnusoba. Nehajte z mlaji, s sobotami in sklicevanjem shodov, ne prenesem zlagáne slovesnosti. Vaše mlaje in vaša praznovanja sovraži moja duša. Postali so mi nadležni, ne morem jih več prenašati."

Izaija 1,13 14

V Lukovem evangeliju 6,46 je Jezus izrekel podobno obtožbo zoper religiozne ljudi svojega časa. Ni jim očital tega, kar so naredili, ampak tisto, česar niso: "Kaj me kličete: ›Gospod, Gospod‹ in ne delate tega, kar pravim?"
Mnogi v naši zahodni družbi so postali cinični do krščanstva. Imajo ga za nepotrebno breme, podedovano od prejšnjih generacij. Občutijo, da nima kaj ponuditi v odgovor na probleme, s katerimi se soočamo danes. Na te ljudi pridige ne naredijo vtisa. Videti hočejo, da evangelij prinaša pozitivne, praktične rezultate.
Eden od vidnih, objektivnih doprinosov, ki bi ga mogla prispevati Cerkev, je praktično udejanjenje očetovstva v različnih oblikah, ki sem jih predstavil. Množice mladih ljudi v naši družbi se danes zavedajo, da v njihovem življenju nekaj manjka. To iščejo na različne načine: v alkoholu, v mamilih, v bandah in klikah, v okultizmu, v čudaških religijah in filozofijah, v nasilnih računalniških igrah.
Toda čeprav tega ne vedo, iščejo očeta.

***