Derek Prince v Sloveniji

(odlomek iz knjige Molitev in post, ki oblikujeta zgodovino - dodano 6.3.2010)

V začetnih poglavjih te knjige smo videli, da je Cerkev Jezusa Kristusa, ki jo naseljuje Sveti Duh, glavni predstavnik Boga na zemlji in glavni dejavnik Božjih namenov za svet v tem veku. Pozneje, v 8. poglavju, smo videli, da Bog s pomočjo poznega dežja Svetega Duha zdaj prenavlja Cerkev v skladu z njegovimi zapovedanimi standardi čistosti, moči in reda. Ko bo Cerkev tako prenovljena, bo sposobna izpolniti svojo od Boga določeno usodo v svetu in pripeljati Božje namene za sklep tega veka do zmagovitega vrhunca.

Pavlova podoba popolne Cerkve
V svojem pismu Efežanom Pavel opisuje, kako bo Cerkev pripeljana do celovitosti in kako bo izgledala, ko bo popolna. V Ef 1, 22-23 nam pove, da je Cerkev Kristusovo telo in da je Kristus edina in suverena glava tega telesa. Potem Pavel v 4. poglavju našteva glavne službe, ki jih daje Kristus svoji Cerkvi, in namen, zakaj so bile dane:

"In on je dal, da so nekateri apostoli, drugi preroki, spet drugi evangelisti, spet drugi pastirji in učitelji,
da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa,
dokler vsi ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti."
(Efežanom 4, 11-13)

Pet glavnih služb v Cerkvi je naštetih v 11. vrstici: apostoli, preroki, evangelisti, pastirji in učitelji. Vrstica 12 nam pove za namen teh služb: usposabljanje, izgrajevanje Kristusovega telesa. Vrstica 13 nam podaja štiri znamenja popolnega telesa. Vrstico bi bilo mogoče bolj dobesedno prevesti takole:

"Dokler vsi ne pridemo do edinosti vere in do priznanja Božjega Sina, do popolnoma doraslega človeka, do mere postave, ki predstavlja Kristusa v njegovi polnosti."

Preveč pogosto mislimo o Cerkvi, kakor da je v nepremičnem stanju. To ni res. Cerkev je v stanju rasti in razvoja. Začetna beseda 13. vrstice "dokler" kaže, da se gibljemo nasproti vnaprej določenemu cilju. To potrjuje izraz "do edinosti vere". Nismo še pri edinosti vere. To nam dokazuje že bežen pogled na raznolike, med seboj različne skupine in denominacije okrog nas. Toda gibljemo se v to enotnost. Prihaja čas, ko bodo vsi pravi kristjani združeni v svoji veri.

Pot, ki vodi v to enotnost, kaže Pavel v naslednjem izrazu: "[priznanje] Božjega sina". Vsi nauki Nove zaveze so osredotočeni na Osebo in delo Kristusa: nauk o odrešenju je osredotočen na Odrešenika; nauk o ozdravljenju je osredotočen na Zdravnika; nauk o posvečenju je osredotočen na Posvečevalca; nauk o osvobojenju je osredotočen na Osvobojevalca; in tako dalje, kar lahko rečemo o vseh velikih naukih krščanstva. Resničen in poln izraz vsakega nauka je v Osebi in delu Kristusa. Zgodovina je dokazala, da kristjani ne morejo doseči enotnosti tako, da abstraktno razpravljajo o nauku. Toda ko so kristjani pripravljeni priznati Kristusa v njegovi polnosti in so Kristusu pripravljeni nameniti pravilen položaj v svojem življenju in v Cerkvi, se različni nauki krščanstva vsi ujamejo in uskladijo v njem, tako kakor se vse špice pri kolesu ujamejo v osnem središču. Tako prihaja "v enotnost vere" po "[priznanju] Božjega Sina".

To vodi tudi do "[popolnoma doraslega] človeka". Cerkev raste v zrelo človeštvo. Tak človek, ki je dorasel svoji polni postavi, bo sposoben predstavljati Kristusa v njegovi polnosti. V najbolj resničnem pomenu bo utelešenje Kristusa. Predstavljal bo dopolnitev Božjih namenov za Cerkev kot Kristusovo telo: popolno razodetje Kristusa. Obdarjena bo z vsakršno milostjo, z vsakršnimi darovi, z vsemi službami bo izpopolnjena Cerkev predstavljala svetu popolnega Kristusa.

V 5. poglavju Pisma Efežanom Pavel izpolnjuje svojo podobo Cerkve ob sklepu tega veka. Cerkev je že predstavil kot Kristusovo telo. V tem odlomku predstavlja Cerkev kot Kristusovo nevesto in primerja Kristusovo razmerje do svoje Cerkve z razmerjem moža do svoje žene:

"Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe,
da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo."
(Efežanom 5, 25-26)

V teh vrsticah Pavel predstavlja Kristusa z dveh glavnih vidikov: najprej kot Odrešenika, potem kot posvečevalca. Sredstvo odrešenja je Kristusova kri. Sredstvo posvetitve je Božja Beseda. Kristus je svojo Cerkev najprej odrešil po svoji krvi, ki jo je prelil na križu, da bi potem mogel svojo Cerkev posvetiti s svojo Besedo. Posvečevalno dejanje Božje Besede se primerja z umivanjem s čisto vodo. Obe navedeni Kristusovi službi sta potrebni, da bi Cerkev prišla do izpopolnitve.
To se sklada s podobo Kristusa, predstavljeno v Prvem Janezovem pismu 5, 6:

"Jezus Kristus je tisti, ki je prišel z vodo in s krvjo, ne le z vodo, ampak z vodo in s krvjo. Duh to pričuje, kajti Duh je resnica."

Po svoji krvi, ki jo je prelil na križu, je Kristus Odrešenik Cerkve. Po čisti vodi Božje Besede je Kristus Posvečevalec Cerkve. Sveti Duh pričuje za oba vidika Kristusa. V današnjem izlitju "poznega dežja" Sveti Duh še enkrat namenja ves poudarek svoje Božje oblasti tema dvema preskrbama, ki ju je Bog pripravil za Cerkev: odrešenju po Kristusovi krvi in posvečenju po Božji Besedi. Oboje je enako bistveno za izpopolnitev Cerkve.

V Ef 5, 27 Pavel nadaljuje z opisom rezultatov, ki jih bo Kristus dosegel v Cerkvi po tej dvojni službi:

"Tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna."

Prva in najbolj očitna poteza Cerkve, kot je opisana tukaj, je, da bo veličastna oz. slavna. To pomeni, da bo prežeta z Božjo slavo, z Božjim veličastvom. Beseda slava/veličastvo označuje osebno navzočnost Boga, ki je postala očitna človeškim čutom. Po osvoboditvi Izraela iz Egipta je ta slava privzela obliko oblaka, ki je zasenčeval shodni šotor v puščavi in ki je tudi razsvetljeval Presveto znotraj šotora. Podobno bo izpopolnjena Cerkev osenčevala, napolnjevala in razsvetljevala očitna Božja slava. Posledica tega bo, da bo Cerkev tudi sveta in brezmadežna.

Cerkev, kot jo upodablja Pavel v Efežanih, bo izpolnitev molitve, s katero se je Kristus obrnil k Očetu za svoje učence v Janezovem evangeliju 17, 22:

"In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno."

Veličastvo Boga bo dopolnilo enotnost. In obratno, samo enotna Cerkev more pokazati Božjo slavo .V prejšnji vrstici Jezus pravi: "… da bo svet veroval", in v naslednji vrstici pravi: "da bo svet spoznal." Enotna poveličana Cerkev bo pričevala za Kristusa vsemu svetu.

Če združimo Pavlovo podobo Cerkve iz Ef 4, 13 s tem, kar pravi v Ef 5, 27, pridemo do sedmih značilnosti Cerkve ob sklepu tega veka:
1. Cerkev bo enotna v svoji veri.
2. Cerkev bo priznavala Kristusa kot svojo glavo z vseh vidikov njegove Osebe in dela.
3. Cerkev bo dorasla.
4. Popolna in dovršena Cerkev bo predstavljala svetu celotnega Kristusa.
5. Cerkev bo prežeta z Božjim veličastvom.
6. Cerkev bo sveta.
7. Cerkev bo brez madeža.
Prve štiri od teh sedmih značilnosti opisujejo Cerkev kot Kristusovo popolno in izpopolnjeno telo. Zadnje tri opisujejo Cerkev kot Kristusovo popolno nevesto.

Izaijev opis Cerkve poslednjih časov
To novozavezno podobo Cerkve ob sklepu tega veka potrjujejo različna preroštva Stare zaveze. Eno od najbolj močnih in osupljivih izmed teh preroštev najdemo pri preroku Izaiju. Ob vsesplošnem ozadju teme, stiske in zmede upodablja Izaija Cerkev poslednjih časov, kako se pojavi v veličastju in moči:

"In bali se bodo GOSPODOVEGA imena od zahoda,
od sončnega vzhoda njegovega veličastva,
Kajti prišel bo kakor utesnjena reka,
ki jo žene GOSPODOV dih.

Prišel bo kot odkupitelj za Sion,
za tiste, ki so se v Jakobu odvrnili od prestopkov, govori GOSPOD.

Jaz pa - to je moja zaveza z njimi, govori GOSPOD: Moj duh, ki je na tebi, in moje besede, ki sem ti jih položil v usta, se ne bodo umaknile iz tvojih ust, ne iz ust tvojega potomstva, ne iz ust potomcev tvojega potomstva, govori GOSPOD, od zdaj in na veke.

Vstani, zasij, kajti prišla je tvoja luč
in GOSPODOVO veličastvo je vzšlo nad teboj.

Kajti glej, tema pokriva zemljo
in megla ljudstva,
nad teboj pa vzhaja GOSPOD
in njegovo veličastvo sije nad teboj.

Narodi bodo prišli k tvoji luči,
kralji k siju tvoje zarje.

Povzdigni oči naokrog in poglej,
vsi se zbirajo, prihajajo k tebi.
Tvoji sinovi prihajajo od daleč,
tvoje hčere peljejo pod roko.

Tedaj boš videla in žarela,
srce ti bo drhtelo in se širilo,
kajti k tebi se bo obrnilo bogastvo morja,
imetje narodov bo prišlo k tebi."
(Izaija 59, 19-21 in 60, 1-5)

V prvem delu 19. vrstice 59. poglavja Izaija razglaša končni namen Boga, ki naj bi bil dovršen prek naslednjih dogodkov:

"In bali se bodo GOSPODOVEGA imena od zahoda, od sončnega vzhoda njegovega veličastva."

Zgodilo se bo svetovno razodetje Božje slave, ki bo povzročilo strahospoštovanje med vsemi narodi.

Drugi del te vrstice razodeva, da bo Satan, "sovražnik", ki prihaja "kakor reka", poskušal nasprotovati Božjim namenom, toda to nasprotovanje bo premagal Sveti Duh. Zgodovinsko je to najtemnejši trenutek človekove potrebe, ki kliče po najmogočnejšem Božjem posredovanju. "Kjer se je pomnožil greh", se je namreč še veliko bolj pomnožila tudi Gospodova milost (prim. Rimljanom 5, 20).

Izaija tukaj predstavlja Svetega Duha kot nosilca zastave Božje vojske. Božje ljudstvo, ki ga opogumlja ta razvidnost, da mu Bog prihaja na pomoč, se bo od vseh strani zbralo okrog dvignjene zastave in se prerazporedilo za svežo ofenzivo.

Kaj je zastava, ki jo tukaj dviguje Sveti Duh? V Janezu 16, 13-14 je Jezus govoril o prihodu Svetega Duha in je razglasil: "On me bo poveličal." Sveti Duh ima eno samo zastavo, ki jo lahko dvigne. To ni institucija, tudi ne denominacija ali nauk. Je Oseba - "Jezus Kristus, isti včeraj in danes in vedno" (Hebrejcem 13, 8). Za vsakega pravega vernika je zvestoba tej zastavi - Jezusu Kristusu - prvotna in bistvena. Vsaka druga zaveza - ustanovi, denominaciji ali nauku - je drugotna. Kjer koli bodo takšni verniki videli, da je Sveti Duh zares povzdignil Kristusa, se bodo zbrali.

V desetletjih po drugi svetovni vojni je bilo to preroštvo v drugem delu vrstice Iz 59, 19 točno izpolnjeno. Prvič, "sovražnik se je privalil kakor reka". Prišlo je do poplave Satanovega vpliva in dejavnosti na vseh področjih življenja - verskem, nravstvenem, družbenem, političnem - ki mu ni bilo primere. Drugič, "Gospodov Duh je vzdignil zastavo zoper njega." Vsako področje krščanstva je začelo izkušati suveren nadnaravni obisk Svetega Duha. Ta obisk ni osredotočen okrog kakšne ustanove ali človeške osebnosti, ampak samo okrog Gospoda Jezusa Kristusa. Zdaj se Božji ljudje, ne glede na svoje ozadje, zbirajo okrog Kristusove osebe, ki jo je poveličal Sveti Duh.

Iz 59, 19-20 opisuje različne posledice tega obiska. Božje ljudstvo se v spokorjenju obrača nazaj k Bogu. Kristus znova deluje v svoji Cerkvi in prinaša odrešitev in osvobojenje. Prenavlja svojo zavezo in vrača polnost svojega Svetega Duha. Še enkrat so Božji ljudje postali njegove priče - Maziljeni z Božjim Duhom razglašajo Besedo s svojimi ustnicami.
V ta obisk so vključene vse starostne skupine. Namenjen je staršem, otrokom in otrokom otrok. Dejansko je tukaj poseben poudarek namenjen mladim ljudem. To je prav tisto izlitje, ki je napovedano v Joelu 2, 28 in v Apostolskih delih 2, 17:

"Prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere in vaši mladeniči bodo gledali videnja."

To tudi ni kratek ali začasen obisk. Je "od zdaj in na veke". Polnost Svetega Duha, ki je bila zdaj povrnjena Božjemu ljudstvu, ne bo nikoli več vzeta od njih.

Prvi dve vrstici 60. poglavja Izaija poudarjata naraščajoče nasprotje med lučjo in temo:

"Kajti glej, tema pokriva zemljo in megla ljudstva," toda nad Božjim ljudstvom bosta luč in slava njegove navzočnosti kar najsvetleje sijali v obdajajočo ju temo. Tema postaja čedalje temnejša, toda tudi luč postaja čedalje svetlejša. To je ura odločitve, razdelitev poti. Ne more več biti nevtralnosti, nič več kompromisov.

"Kaj imata namreč skupnega pravičnost in nepostavnost? Kakšno občestvo ima luč s temo?"
(2. Korinčanom 6, 14)

V 3. vrstici Izaija opisuje vpliv, ki ga ima na svet razodetje Cerkve v slavi. Narodi in njihovi voditelji se bodo obračali in iskali pomoči. O tisti uri je Jezus govoril v Lukovem evangeliju 21, 25:

"… bo stiska med narodi, v zmedi."

Naraščajoči problemi zadnjih desetletij so pripeljali voditelje narodov v točko, kjer ne trdijo več, da imajo rešitve. Zato se bodo celotni narodi obrnili h Kristusu, ko bo razodel svojo modrost in svojo moč po Cerkvi.
V 4. vrstici 60. poglavja Izaija izziva Cerkev, naj pogleda na veliki tok ljudi, ki prihajajo vanjo. Tukaj spet vidimo poseben poudarek, ki je namenjen mladim ljudem: "tvojim sinovom" in "tvojim hčeram".

Vrstica 5 pripelje ta del preroštva do vrhunca: "Povzdigni oči naokrog in poglej, vsi se zbirajo." Videnje tega, kar dela Bog, bo pripeljalo Božje ljudstvo skupaj. Iz vsakega zgodovinskega konteksta in iz vsakega dela krščanskega sveta bodo tekli tokovi prebujenja in se bodo nazadnje združili v eno samo neustavljivo reko: "Srce ti bo drhtelo in se širilo". Sveti strah bo prišel nad Božje ljudstvo ob razodetju njegove moči in slave. In vendar bo prišlo tudi do širitve srca - do razširjene zmožnosti razumeti in izpolniti Božje namene.

Ko se bo tako Božje ljudstvo spet zedinjeno zbralo in okrepilo, bodo zanj na razpolago veliki finančni in gmotni viri: "bogastvo morja" in "imetje narodov". Bog je te vire prihranil in oddvojil za končno nalogo, ki jo mora izpolniti Cerkev.

Poslednja velika naloga
V Matejevem evangeliju 24, 3 so učenci Jezusa vprašali:

"Povej nam, kdaj bo to in kakšno bo znamenje tvojega prihoda in konca sveta?"

Njihovo vprašanje je bilo konkretno. Niso spraševali po znamenjih v množini, ampak po znamenju - enem končnem dokončnem kazalcu, da je sklep veka blizu.
V vrsticah 5 do 13 jim je Jezus navedel različna znamenja - različne dogodke ali smernice, ki bodo zaznamovale sklepno obdobje. Vendar prav do vrstice 14 dejansko ni odgovoril na njihovo specifično vprašanje:

"In ta evangelij kraljestva bo oznanjen po vsem svetu v pričevanje vsem narodom, in takrat bo prišel konec."

Tu je konkreten odgovor na konkretno vprašanje. Kdaj bo nastopil konec? Takrat ko bo ta evangelij kraljestva oznanjen po vsem svetu in vsem narodom. To potrjuje temo, ki smo jo poudarjali vzdolž celotne knjige: pobuda v svetnih zadevah je na strani Boga in njegovega ljudstva. Vrhunca tega veka ne bodo prinesla dejanja posvetnih vlad ali vojaške moči, tudi ne poplave satanskega zapeljevanja in nepostavnosti. Končna odločilna dejavnost bo oznanjanje evangelija kraljestva. To je naloga, ki jo lahko izpolni samo Cerkev Jezusa Kristusa.

Sveto pismo je zelo natančno, kar zadeva sporočilo, ki mora biti oznanjano. To mora biti "ta evangelij kraljestva". To je enako sporočilo, kot so ga oznanjali Kristus in prvi učenci. Kristusa predstavlja v njegovi kraljevski zmagi in moči.

"Kjer je kraljeva beseda, tam je moč."
(Pridigar 8, 4)

"Božje kraljestvo ni v besedi, ampak v moči."
(1. Korinčanom 4, 20)

Evangelji kraljestva nadnaravno potrjujejo "znamenja in čudeži, z raznovrstnimi močmi in s podeljevanji Svetega Duha."
(Hebrejcem 2, 4)

To bo resnično in učinkovito "pričevanje vsem narodom".
Današnje prizorišče je pripravljeno za zadnje veliko dejanje cerkvene drame. Prvič v človeški zgodovini je mogoče nalogo, prinesti evangelij kraljestva vsem narodom, opraviti v eni sami generaciji. Tehnologija je dala tako prevozna sredstva kakor tudi javna glasila in komunikacijska sredstva, ki jih potrebujemo. Cena za uporabo teh virov bo velikanska, toda v Iz 60, 5 je Bog Cerkvi poslednjih časov obljubil "bogastvo morja" in "imetje narodov". To so njegova določena sredstva za preskrbo. Finančni in tehnološki viri narodov morajo biti Cerkvi na razpolago za izpolnitev njene končne naloge na zemlji.

Hkrati pozni dež Svetega Duha dviguje - kakor je obljubil Joel - predano vojsko mladih mož in žena, ki so pripravljeni izpolniti poslanstvo, ki ga je dal Jezus v Apostolskih delih 1, 8:

"Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče … do skrajnih mej sveta."

To je generacija, po kateri se je oziral David v Psalmu 22, 30:

"Zarod mu bo služil, o mojem Gospodu bodo pripovedovali rodu."

To je tudi obdobje, o katerem je Jezus govoril v Matejevem evangeliju 24, 34:

"Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi."

***