Derek Prince v Sloveniji

(prevod: Peter Mušič)

Si kdaj poznal koga, ki bi mu lahko rekel "rojeni vodja"? Ali pa poznaš nekoga, ki je blagoslovljen s tako čudovitim glasom, da bi lahko rekel, da je "rojen" za petje? Če si, ali si potem bil tudi priča bolečinam, ki se razvijejo, če ljudje ne počnejo tega, za kar so bili "rojeni"? Obstaja razlika med biti poklican in biti izvoljen.

Ko je Kristus izgovoril besede "Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih" (Matejev evangelij 22, 14), nam ni ponujal le nekega mnenja ali možnosti. On je navajal dejstvo. In to dejstvo je resnično danes prav toliko, kot je bilo v Jezusovih časih. (Čeprav se ta citat Svetega pisma nanaša na odrešenje, je prav tako tudi princip naše poklicanosti v službo za Gospoda). Bog je poklical mnogo kristjanov v svojo službo, ampak redki so izvoljeni in postavljeni za hojo v tej službi. Nekateri kristjani so poklicani že v času otroštva. Nekateri so poklicani precej pozno v svojem življenju. Ampak največkrat sem opazil, da Bog pokliče kristjane v času najstništva oziroma mladostniških let. Torej, Mt 22, 14 je zanimiv za mlade vernike.

Med časom, ko je kristjan prvič poklican v službo in časom, ko ga za to službo določi Bog, je skoraj vedno obdobje testov. Pogostokrat se zgodi, da več kot je potrebne odgovornosti za službo, v katero Bog kliče kristjana, intenzivnejše je obdobje testiranja, skozi katerega mora ta kristjan najprej iti. Samo tisti, ki uspešno prestanejo testiranje, bodo izbrani, da izvršujejo to služenje. V knjigi sodnikov piše o Gideonu, ki je zatrobil na trobento, da bi poklical Izraelce zoper Midjance in 32,000 ljudi se je odzvalo klicu. Po vseh testih, s katerimi je Gideon po naročilu Boga preizkusil svoje ljudi, je ostalo le 300 mož - manj kot en odstotek je prestalo teste in so bili izbrani za služenje. Mislim, da je danes isto razmerje. Vendar Božja modrost se je izkazala. Gideon je s temi tristotimi preizkušenimi in discipliniranimi možmi storil več, kakor bi dosegel s 32,000 možmi. Isto velja za danes. En preizkušen, discipliniran, nesebičen služabnik Kristusa je vreden več kot sto kristjanov, ki so le "člani" neke skupine oziroma organizacije.

Moderna evangelizacija se velikokrat osredotoča le na čim večje število spreobrnjencev. Mislim, da Boga veliko bolj zanima vzgoja učencev. V času, ko je Jezus začel služiti, je imel veliko spreobrnjencev, v zadnjih urah na križu pa je imel le 11 mož, ki so ostali učenci. Tudi po Njegovem vstajenju - enkrat se je celo "prikazal več kot petsto bratom hkrati" (1 Kor 15, 6) - jih je bilo le 120 v zgornji sobi in iskalo moč od zgoraj, brez katere ne bi mogli biti uspešne priče. Resničen napredek Božjega kraljestva je vedno temeljil na kvaliteti, bolj kakor na kvantiteti. Čas je, da to dejstvo dojamemo tudi danes.

Dve vrsti testiranja

Dva načina sta, kako Bog testira kristjane, ki so poklicani v služenje: da dovoli stvarem, da postanejo težavne ter da dovoli stvarem, da postanejo lahke. V priliki o sejalcu (Mr 4) je Jezus seme, ki je padlo na kamnita tla, primerjal s kristjani, ki vzdržijo le kratek čas. "Ko zaradi besede nastane stiska ali preganjanje, se takoj pohujšajo." Prav tako pa je primerjal seme, ki pade med trnje, s kristjani, katerim "posvetne skrbi, zapeljivost bogastva in poželenja po drugih stvareh zadušijo besedo, tako da postane nerodovitna." Nekateri kristjani niso pripravljeni vztrajati v nasprotovanjih, preganjanjih, zasmehovanju, osamljenosti, pomanjkanju in padcem zavoljo evangelija. Spet drugi ne morejo ostati stanovitni sredi posvetnega udobja, popularnosti, bogastva in uspeha. Tiste, katere Bog sprejme v svojo službo, se ne smejo bati prvega, prav tako pa se ne smejo zapletati z drugim.

Sveto pismo kar naprej opozarja kristjane, da morajo pričakovati izkušnje testiranja. V začetku svojega pisma Jakob piše: "Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost." (Jk 1, 2-3) Peter piše, da preizkušnje prihajajo samo zato, da se preizkusi naša vera in se izkaže za čisto in močno. Preizkusi se kot zlato v ognju - in tvoja vera je veliko bolj dragocena Bogu kakor zlato. Če torej tvoja vera ostane trdna po preizkušnjah, ti bo prinesla veliko hvale, slave in časti na dan, ko se bo Jezus Kristus razodel celemu svetu. (1 Pt 1, 7) Intenzivne preizkušnje niso tuje pravim kristjanom, ampak so določene od Boga.

Biblija nam govori o mnogih zvestih služabnikih Boga ter njihovih preizkušnjah, skozi katere so šli. Klasičen primer je Job. V Jobu 23, 10-12 beremo Jobovo lastno pričevanje glede njegovih preizkušenj: "Ker pozna pot k meni, naj me preizkusi, izkazal se bom kakor zlato! Njegovih stopinj se je držala moja noga, ubiral sem njegovo pot in nisem skrenil. Od zapovedi njegovih ustnic nisem odstopil, v svojem naročju sem hranil besede njegovih ust." V 12. vrstici najdemo skrivnost Jobove zmage - njegov odnos do Božje besede. Tisti, ki cenijo Božjo besedo bolj, kakor vsako drugo stvar, bodo vedno zmagali v preizkušnjah.

Tudi Jeremija je prestal mnogo preizkušenj. Jeremija je bil mlad človek, ko ga je Bog poklical. Pravzaprav, Jeremija je mislil, da je premlad, da bi bil prerok (glej Jeremija 1, 6). Ena najtežjih preizkušenj za mlade kristjane je osamljenost. Zvestoba Bogu jih zadržuje stran od praznih, posvetnih užitkov in aktivnosti, v katere se spuščajo njihovi vrstniki. Počutijo se osamljene, odrezane. V Žalostinkah 3, 27-28 Jeremija opisuje to preizkušnjo: "Dobro je za moža, če nosi jarem v svoji mladosti. Samoten naj sedi in molči, ko mu ga nalaga." Jeremija je prestal to preizkušnjo (glej Jer 15, 17). Kakor Job, je tudi Jeremija črpal moč iz njegovega odnosa do Božje besede. To je bil njegov znak, da je resnični služabnik Boga. "Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral, tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca, kajti tvoje ime je priklicano name, GOSPOD, Bog nad vojskami" (Jer 15, 16).

Mojzes je še eden izmed uglednih služabnikov Boga, ki se je naučil vztrajati. Njegov prvi test je bilo posvetno zadovoljstvo in čast. Ker je odrasel v faraonovi hiši in bil domneven naslednik faraonovega prestola, bi lahko užival vse bogastvo, kulturo in razkošje Egipta. Ko se je uprl tej skušnjavi, je bil zavrnjen od lastnega ljudstva ter preganjan od faraona, tako da je moral 40 let prenašati izgnanstvo, pomanjkanje in osamljenost. Vendar je vseeno zmagal v vseh preizkušnjah, ker ni nikoli dovolil, da bi ga začasno udobje in slava oropala resnične slave Boga in večne nagrade, ki jo ponuja Bog. Pismo Hebrejcem pravi, da je Mojzes prenašal vse to, ker je "zasramovanje maziljenca imel za večje bogastvo kakor zaklade Egipta. Gledal je namreč na povračilo. Po veri je zapustil Egipt. Ni se ustrašil kraljeve jeze, temveč je vztrajal, kakor bi gledal tistega, ki je neviden" (Heb 11, 26-27). Danes so mnogi mladi kristjani zaslepljeni pred resnično slavo in večno nagrado krščanskega služenja zaradi vseh posvetnih uspehov in ugodja.

Pomembnost klica

Sveto pismo uporablja tri mogočne izraze o Božjem klicu. Prvi je "klic od zgoraj" (glej Flp 3, 14). Je čisto drugačen kakor drugi interesi in zahteve v življenju. V krščanskem življenju ne sme ničesar imeti večjo prioriteto kakor Božji klic - niti dom, niti družina, niti zemeljske vezi. "Če kdo pride k meni in me ne ljubi bolj kakor svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec" (Lk 14, 26).

Drugič, klic služenja Bogu je "sveti klic" (glej 2 Tim 1, 9). To je nekaj svetega, kar moramo čuvati pred vsakim kompromisom ali onečaščenjem. Zahteva čas, posvečen molitvi in samoodrekanju. Izpolnitev tega zahteva našo moč, čas in razvoj vseh darov in talentov, ki jih imamo.

Tretjič, Božji klic je "nebeški klic" (glej Heb 3, 1). Glas, ki nas kliče k služenju, prihaja iz nebes. Bodisi, da prihaja kakor "tihi, nežni glas" ali pa kakor "glas mnogih voda", je to glas vsemogočnega Boga. Njegov glas ima najvišjo avtoriteto in je vreden brezpogojne poslušnosti. Ko je Pavel slišal Božji klic, je rekel, da: "ni šel k nekomu, da bi se posvetoval" (Gal 1, 16). Ni iskal potrditve ali dovoljenja pri religioznih voditeljih njegovega naroda, ali celo pri Kristusovih apostolih. Šel je na samo z Bogom - da bi v polnosti spoznal Božji namen za njegovo življenje.

Danes, ko Bog kliče kristjane v določene službe, je prva reakcija mnogih, da iščejo mnenja drugih. Kdo me bo poslal? Kdo me bo financiral? Kot rezultat, mnenja ljudi preglasijo Božji glas. Kristjanu pa, ki je poklican in pripravljen položiti vse svoje zaupanje v Boga, pride zagotovilo iz Božje besede: "On, ki vas kliče, je zvest in bo to izpolnil" (1 Tes 5, 24). Izpolnitev klica je odvisna izključno le od Boga.

Ne odlašaj

Božji klic je nujen. Ko je Jozue položil pred Izraelce klic v služenje Bogu, je rekel: "Izberite si danes komu želite služiti" (Joz 24, 15). Psalm 95, 7 pravi: "Ko bi danes poslušali njegov glas!" Božji klic ne čaka na pripravljenost človeka. Ne moremo odlašati s svojo odločitvijo, da bi se Bogu predali, ko bi nam to odgovarjalo. Hudič pravi "jutri", Bog pa pravi "danes". V Pregovorih 1, 24-32 je resno opozorilo proti odlašanju, da bi se odzvali Božjemu klicu. Opisuje ljudi, ki se v svojem preobilju in samozadostnosti obračajo od Božjega klica. Pravzaprav, ko si kasneje premislijo in se obrnejo nazaj ter iščejo Boga, je že prepozno! Bog se je umaknil. Glas, ki je nekoč klical, je sedaj tiho. Ura priložnosti je minila.

Bodisi, da je Njegov klic zate splošen (kot npr. v Mih 6, 8) ali specifičen (kot v 1 Pt 4, 11), te vzpodbujam, da se odzoveš Božjemu klicu. Vzemi ga resno. Potrpi v preizkušnjah. Posveti se temu, kar je Božjega. Ne postani le še eden izmed mnogih, ki so bili poklicani, a niso bili izvoljeni.

***