Derek Prince v Sloveniji

(odlomek iz knjige Blagoslov ali prekletstvo - sami lahko izberete!)

Kristjanom ni težko razumeti, da so duhovne sile, ki jih proti njim usmerjajo Satanovi služabniki, nevarne in škodljive. Toda mnogi bi bili presenečeni, če bi izvedeli, da so v nekaterih primerih lahko škodljive tudi duhovne sile, ki prihajajo od njihovih sovernikov. V Jakobovem pismu 3, 14-15 apostol takole svari kristjane:

"Če pa imate v srcu grenko nevoščljivost in prepirljivost, se nikar ne hvalite in ne lažite proti resnici.
Ta modrost ne prihaja od zgoraj, temveč je zemska, duševna, demonska."

Za opis določene vrste "modrosti" uporablja Jakob pridevnike v treh nazadujočih stopnjah: "zemska", nato "duševna" in končno "demonska". Ključ do razumevanja tega procesa nazadovanja leži v drugem pridevniku, ki je preveden z "duševna". Izvirna grška beseda je psychikos in je neposredno izpeljana iz psyche, kar pomeni "duša". Takšen prevod popolnoma ustreza svetopisemski sliki človekove osebnosti.
V 1. pismu Tesaloničanom 5, 23 Pavel moli:
"Sam Bog miru naj vas posveti, da boste popolni. In vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno ..."

Pavel tu skupaj navede tri elemente, ki oblikujejo celotno človeško osebnost. Našteva jih v nazadujočem vrstnem redu, od najvišjega do najnižjega: najprej duh, potem duša in telo.
Duh je tisti del človekove osebnosti, ki ga je pri stvarjenju vanj neposredno vdihnil Bog. To je tudi razlog, da je zmožen neposredne povezave in skupnosti s Stvarnikom. Zato v 1. pismu Korinčanom 6, 17 Pavel pravi:
"Kdor pa se druži z Gospodom, je z njim en duh."

Nepravilno bi bilo reči, da "je z njim ena duša". Le človekov duh je zmožen neposredne povezanosti z Bogom.
Po izvirni zasnovi stvarjenja, pred padcem v greh, se je človekov duh povezoval navzgor z Bogom in navzdol s svojo dušo. Bog je neposredno komuniciral s človekovim duhom in prek njega tudi z njegovo dušo. Človekov duh in duša sta se skupaj izražala skozi njegovo telo.
Ob padcu je bil zaradi človekove neposlušnosti njegov duh ločen od Boga, hkrati pa se je njegova duša začela izražati neodvisno od njegovega duha. Ta nov "razdeljen" odnos je bil hkrati posledica in izraz človekovega upora proti Bogu.
Drugje v Novi zavezi beseda "duševen" označuje dejavnost človekove duše, ki ni pravilno usklajena z njegovim duhom. Opisuje torej stanje, ki nasprotuje Božji najvišji volji. To lahko utemeljimo, če zgoščeno pretehtamo dva odlomka Nove zaveze, kjer se pojavi beseda psychikos ("duševen").
V Prvem pismu Korinčanom 2, 14-15 Pavel pravi:
"Duševni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno."
Po drugi strani pa:
"... duhovni človek presoja vse."

Očitno je, da sta si "duševno" in "duhovno" nasprotna. "Duhovna" oseba deluje v skladu z Božjo voljo, "duševna" oseba pa je zunaj harmonije z Bogom. "Duševna" oseba išče razumevanje duhovne resnice v kraljestvu svoje duše, vendar ga tu ne more najti. "Duhovna" oseba je združena z Bogom po svojem duhu in je tako zmožna sprejemati duhovna razodetja neposredno od njega.
V Judovem pismu 1, 16-19 apostol opisuje ljudi, ki so povezani s cerkvijo, pa so kljub temu "godrnjači, zasmehovalci, ki živijo po svojih brezbožnih poželenjih". O njih zaključuje z naslednjimi besedami:
"Prav ti so tisti, ki povzročajo razkole, duševni ljudje, ki nimajo Duha."

Če povežemo odlomek iz 1. pisma Korinčanom s tem iz Judovega pisma, dobimo strnjeno sliko "duševne" osebe. To je očitno človek, ki prihaja v cerkev in nosi krinko duhovnosti. Hkrati pa njegova duša ni pravilno povezana z Bogom po njegovem duhu. Kljub veri, ki jo izpoveduje, je v resnici upornik in živi zunaj harmonije z Bogom in z Božjimi ljudmi. Nesposoben je razumeti duhovno resnico. Njegov uporniški odnos in vedenje žalita Božjega Duha in povzročata pohujšanje v Kristusovem telesu.
Ta analiza pojasnjuje nazadujoče stopnje pokvarjene modrosti, opisane v Jakobovem pismu 3, 15: od zemeljske prek duševne do demonske. Korenina problema je uporništvo, ki je oblika neposlušnosti Bogu oz. zavrnitve Božje avtoritete. To uporništvo odreže človekovega duha od Boga in od nebeških stvari, zaradi česar je omejen z zemeljskimi vrednotami in motivi.
Hkrati je njegova duša, ki je zunaj harmonije z Bogom, zaradi svojega uporništva izpostavljena vplivom demonov. Teh pa njegova otopela duhovna čutila ne morejo prepoznati. Rezultat tega je vrsta modrosti, ki se zdi "duhovna", v resnici pa je "demonska".
Celotno tretje poglavje Jakobovega pisma se osredotoča na problem zlorabe jezika. Še več, celotno pismo je večinoma, če ne povsem naslovljeno tistim, ki izpovedujejo vero v Kristusa. Torej je jasno, da se ta pokvarjena, ponarejena, demonska modrost, o kateri govori Jakob, izraža v besedah, ki jih uporabljajo kristjani. Kako pride do takšne situacije?

Obstajata dve glavni področji, kjer kristjani pogosto grešijo s svojimi besedami. Prvo področje so besede, ki jih kristjani govorijo med seboj, drugo pa so besede, ki jih govorijo Bogu - večinoma v molitvi.
Nova zaveza kristjane zelo jasno opozarja glede tega, kako naj govorijo o drugih ljudeh - in še posebno o svojih sovernikih. V Pismu Titu 3, 2 Pavel pravi, "naj nikogar ne preklinjajo". Beseda "nikogar" se nanaša na vse ljudi, na verne in neverne.
Grški glagol, iz katere izvira beseda "preklinjati", je blasphemo. Pomembno je razumeti, da greh "preklinjanja" ne vključuje le hudobnih besed, izrečenih proti Bogu, temveč tudi besede, izrečene proti našim soljudem. Takšen jezik je kristjanom prepovedan, pa naj se nanaša na Boga ali na druge ljudi.
V Jakobovem pismu 4, 11 apostol še bolj podrobno obravnava besede, ki jih kristjani govorijo drug o drugem:
"Bratje, ne govorite drug proti drugemu!"

Grška beseda katalalo pomeni "govoriti proti". Mnogo kristjanov napačno razlaga pomen Jakobovih besed, kot da naj ne bi govorili ničesar lažnivega proti drugim vernikom. Jakob pa pravi, naj sploh ne govorimo zoper druge vernike - tudi če je tisto, kar imamo povedati o njih, res. Greh, ki ga Jakob obravnava, ni lažnivo govorjenje, temveč govorjenje proti.
Eden izmed grehov, v katerega kristjani najlaže padejo, je opravljanje. Če bi ga iz nekaterih krščanskih skupnosti odstranili, bi komaj še ostal kakšen pogovor!
Collinsov angleški slovar nam za to besedo ponuja naslednji dve definiciji:
1. prazno klepetanje;
2. pogovor, ki vključuje zlobno govoričenje o drugih ljudeh.
Pridevnika, ki se nanašata na opravljanje, sta "prazno" in "zlobno". Ni dovolj, da se kristjani izogibajo zlobe v svojem govorjenju. V Mateju 12, 36, nas Jezus sam očitno svari prav glede puhlega, praznega govorjenja:
"Povem pa vam: Za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovorijo, bodo dajali odgovor na sodni dan."

Čeprav Nova zaveza zelo jasno prepoveduje opravljanje, ga mnogi kristjani pojmujejo kot relativno "neškodljiv" greh. Zanesljivo pa Bog nanj gleda povsem drugače. V Pismu Rimljanom 1, 29-30 našteva Pavel nekatere posledice človekove odvrnitve od Boga. Tukaj je del njegovega seznama:
"Polni so vsakršne krivičnosti, zlobnosti, lakomnosti, hudobije. Zvrhani so nevoščljivosti, ubijanja, prepirljivosti, zvijačnosti, zlohotnosti. Hujskači so, obrekljivci, Bogu sovražni, objestneži, domišljavci, bahači, iznajdljivi v hudobiji, neposlušni staršem ..."

Opravljanje ima na seznamu pomembno mesto. Stanja srca, kot so prepirljivost, zvijačnost in zlohotnost, so direktno povezana z opravljanjem. Opravljivci so umeščeni v isto skupino z ljudmi, ki obrekujejo, so Bogu sovražni, objestni, domišljavi in bahavi. Kristjani, ki se udeležujejo opravljanja, morda mislijo, da so "izjeme", toda Bog se ne strinja z njimi.
Nevarnost tovrstnega govorjenja je nakazana z nazadujočim vrstnim redom pridevnikov v Jakobovem pismu 3, 15: "Zemski, duševni, demonski." Kristjani, ki si dovolijo opravljati druge ljudi - posebno svoje sovernike - so direktno neposlušni Božji besedi. Posledica tega je, da začnejo drseti navzdol po spolzki strmini. Še preden spoznajo, kaj se dogaja, že zdrsnejo z "zemskega" na "duševno" in nato z "duševnega" na "demonsko".
Besede, ki jih ti ljudje govorijo o drugih, navadno ne bi označili kot "prekletstva", toda njihov učinek je enak. V bistvu so kanali, skozi katere demonske sile delujejo proti drugim članom Kristusovega telesa. Še več, prizadeti niso le posamezniki. V Jakobovem pismu 3, 6 apostol pravi:
"... med deli našega telesa je jezik vesolje krivice, ki omadežuje vse telo ..."

Vernik, ki greši s takšnim govorjenjem, dejansko omadežuje sebe in tisti del Kristusovega telesa, s katerim je povezan.
Pred nekaj leti, ko sem služil Bogu v Evropi, sem se znašel v situaciji, ki mi je dala nov, živ vpogled v nevarnost duševnega govorjenja. Pripravljal sem se, da bom govoril na zelo pomembnem srečanju, ko me je zajela strašna bolečina v spodnjem delu trebuha. V strahu, da bi tisti večer moral odpovedati svoj govor, sem klical Boga na pomoč.
Takoj se mi je v mislih pojavila slika dveh krščanskih prijateljev, ki sta se kakih deset tisoč kilometrov stran v Združenih državah Amerike pogovarjala o meni. Med nami je obstajal zelo topel oseben odnos, toda prijatelja sta močno nasprotovala nekaterim dejanjem, ki sem jih pred kratkim naredil. Zaznal sem, da sta me v svojem pogovoru kritizirala zaradi moje odločitve, njune negativne besede o meni pa so povzročale fizične simptome, s katerimi sem se bojeval. To je bila Satanova strategija, s katero mi je hotel preprečiti, da bi tisti večer služil Bogu.
Videl sem, da moram storiti dvoje. Najprej sem z odločitvijo svoje volje odpustil prijateljema besede, ki sta jih govorila zoper mene. Potem sem deloval v skladu z Jezusovo obljubo v Mateju 18, 18:
"Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih."

Z avtoriteto Jezusovega imena sem zvezal satanske sile, ki so delovale zoper mene, nato pa sem razvezal s sebe učinek besed mojih dveh prijateljev. V petih minutah je bolečina v trebuhu popolnoma prenehala in se ni več vrnila! Nekaj ur po tem sem lahko učinkovito služil na srečanju in čutil sem, da je bil Božji namen izpolnjen.
Ko sem se kasneje vrnil v ZDA, sem se srečal s svojima prijateljema in med nami ni bilo nobene napetosti več. Danes je naš odnos toplejši, kakor je bil prej.
V Mateju 7, 1-2 Jezus pravi:
"Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo."

Iz besede, ki je prevedena kot "soditi", sta neposredno izpeljani besedi "kritik" in "kritizirati". Ko si dovolimo kritizirati druge ljudi, posebno pa svoje sovernike, tako da izgovarjamo sodbo nad njimi, smo neposlušni Svetemu pismu in tako krivi uporniškega odnosa do Boga. To nas izpostavi "sindromu", ki je zapisan v Jakobovem pismu 3, 15: "Zemski, duševni, demonski".
Če se ne strinjamo z vedenjem drugega kristjana, je dovoljeno in včasih potrebno slediti vzoru Pavlovega nestrinjanja s Petrom glede židovskih navad. V Pismu Galačanom 2, 11 Pavel pravi: "... sem se mu [Petru] v obraz uprl ..."
Pavel ni kritiziral Petrovega vedenja svojima sodelavcema Barnabi in Titu. Namesto tega je šel naravnost k Petru in uredil razhajanja z njim osebno. Če bi bil Pavel kriv kritiziranja Petra za njegovim hrbtom, bi utegnil biti njun odnos trajno zlomljen. Toda Peter je v svojem drugem pismu, ki ga je napisal proti koncu svojega življenja, v tretjem poglavju s toplim odobravanjem govoril o "modrosti, ki je bila dana našemu ljubemu bratu Pavlu".
V Pregovorih 27, 5 Salomon to navaja kot princip duhovnega vedenja:
"Boljši je očiten opomin kakor hlinjena ljubezen."

Povsem drugačna je situacija, v kateri bomo morda morali govoriti o napakah druge osebe, kadar smo po zakonu obvezani, da služimo kot priča. V tem primeru je naša dolžnost govoriti "resnico, vso resnico in nič drugega kot resnico". Nihče pa seveda ne more biti hkrati priča in sodnik. V takem primeru nimamo vloge sodnika, ampak priče. Odgovornost izrekanja sodbe prepustimo nekomu drugemu.
Greh, pred katerim nas Jezus posebno svari, je prevzemanje vloge sodnika, ko nam Bog te vloge ni dodelil. Opozarja nas tudi, da se bo naše kritiziranje drugih ljudi ob svojem času iz enega ali drugega vira v istih oblikah kriticizma vrnilo proti nam.
Prodorna svetopisemska analiza škode, ki jo povzroča zloraba jezika, verjetno le malokomu izmed nas dopušča, da bi si drznil imeti se za "nedolžnega". Če spoznamo, da smo s svojim jezikom ranili druge ljudi in tako omadeževali sebe in Kristusovo telo, se moramo spokoriti in prositi Boga za odpuščanje in očiščenje. Morda bo potrebno prositi za odpuščanje tudi tiste, ki smo jih prizadeli.

***