Derek Prince v Sloveniji

(odlomek iz knjige Molitev in post, ki oblikujeta zgodovino - dodano 6.3.2010)

Mnogim kristjanom - če ne celo večini - se zdi možnost postenja tuja in nekako strah zbujajoča. Pogosto so potem, ko sem na javnem srečanju pridigal o postu, ljudje prihajali k meni z vprašanji, kot je: "Kako naj se začnem postiti?" "Ali obstaja kakšna posebna nevarnost, ki se je moram varovati?" "Ali mi lahko daste nekaj praktičnih namigov?"

Post je podoben molitvi
Skoraj vsi, ki postavljajo takšna vprašanja, so do neke mere že domači s prakso molitve. Zato je v pomoč, če začnem tako, da osvetlim nekaj vidikov, s katerih je post podoben molitvi.

Vsak odgovoren kristjan mora redno gojiti svoje osebno molitveno življenje. Mnogim kristjanom se zdi praktično, da vsak dan določijo neki čas za osebno molitev. Precej pogosto je to čas zgodaj zjutraj, preden se začnejo običajne dnevne posvetne dejavnosti. Drugim se zdi bolje, da molitvi posvetijo konec dneva. Nekateri kombinirajo jutro in večer. Vsak vernik se odloči za to, kar mu je osebno bolj ugodno, in se pri tem ozira na individualno vodstvo Svetega Duha.
In vendar poleg teh rednih obdobij molitve skoraj vsak kristjan odkriva, da so časi, ko Sveti Duh kliče k posebnim obdobje molitve. Te lahko izzove kakšna nujna kriza ali resen problem, ki se ni razrešil v redni vsakdanji molitvi. Pogosto so ta posebna obdobja molitve bolj intenzivna ali daljša kakor reden vsakodnevni čas za molitev.

Ista načela držijo glede posta. Modro bi bilo, če bi vsak kristjan, ki sklene, da bo post postal del njegove osebne duhovne discipline, določil v ta namen eno ali več posebnih obdobij tedensko. Tako postane post del redne duhovne discipline, prav kot molitev. In vendar, poleg teh rednih tedenskih obdobij postenja je verjetno, da bodo tudi posebne priložnosti, ko Sveti Duh kliče k postu, ki bo bolj intenziven in bo trajal dlje časa.

Pomenljivo je, kako hitro se bo telo prilagodilo vzorcu rednega postenja. V letih 1949-1956 sem bil pastir neke skupnosti v Londonu v Angliji. V tistih letih sva z ženo po navadi vsak teden upoštevala četrtek kot postni dan. Odkrila sva, da sta postala najina trebuha "naravnana" na ta dan, podobno kakor je budilka naravnana, da se sproži ob neki uri. Ko je prišel četrtek, se je celo zgodilo, da sva pozabila, kateri dan v tednu je, toda najina trebuha nista imela svojih navadnih zahtev po hrani. Spominjam se, da mi je Lydia ob neki priložnosti rekla: "Danes je pa najbrž četrtek, danes mi prav nič ne tekne!"

V zgodnjih dneh metodističnega gibanja je bil velik poudarek namenjen rednemu postenju. John Wesley je naredil post za del svoje osebne discipline. Učil je, da se je prva Cerkev redno postila ob sredah in petkih, in je spodbujal vse metodiste svojega časa, naj ravnajo enako. Dejansko ni posvetil v nobeno metodistično službo nikogar, ki se ne bi vsako sredo in petek postil do 4. ure popoldan.
Seveda se moramo tako v primeru posta kakor tudi v primeru molitve varovati vsakršne legalistične vezi. V Pismu Galačanom 5, 18 Pavel pravi:

"Če se daste voditi Duhu, niste pod postavo."

Za kristjana, ki ga vodi Sveti Duh ne bi ne molitev ne post nikoli smela postati točno določena pravna zahteva, kakršna je bila pod Mojzesovo postavo naložena Izraelu. Zato se mora kristjan počutiti popolnoma svobodnega, da kadar koli spremeni svoje vzorce molitve in posta, kot lahko zahtevajo okoliščine ali kot morda vodi Sveti Duh. Nikoli ne sme dopustiti, da bi ga molitev in post pripeljala v občutje krivde ali obsojanja samega sebe.

V 6. poglavju te knjige smo videli, da je Jezus v Govoru na gori uporabljal za postenje enako govorico, kakor jo je uporabljal za molitev. Dal je navodila za individualno molitev: "Kadar pa ti [v ednini] moliš ..." Dal je tudi navodila za skupno molitev: "Kadar pa vi [v množini] molite ..." podobno je dal navodila tako za individualen kakor tudi za skupinski post: "Kadar pa se ti [v ednini] postiš ... " se nanaša na posameznika. "Kadar se postite [v množini] …" označuje skupino, ki se sreča.

Kristjani so domači s prakso, da se srečajo v skupini za javno molitev. V večini cerkva je "molitveno srečanje" del redne tedenske rutine. Prav toliko je tudi svetopisemske podlage za skupinsko srečanje na tedenskem postu. V 7. in 8. poglavju te knjige smo si ogledali celo vrsto primerov iz Stare zaveze, kjer je Bog poklical svoje ljudi, da se zberejo pri skupnem javnem postu. V 6. poglavju smo iz Nove zaveze videli, da so se tudi v prvi Cerkvi skupaj postile celotne skupnosti, pri čemer so voditelji dajali zgled.
Ljudje včasih ugovarjajo, češ da naj bi Jezus posvaril svoje učence pred postom v javnosti. Iz Mateja navajajo:

"Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil."
(Mt 6, 17-18)

Pokazali smo že, da Jezus tukaj govori v ednini, posamezniku. To je logično. Posamičnemu verniku, ki se sam posti, tega ni treba javno razlagati.
Toda vrstico prej Jezus govori v množini o skupnostnem postu:

"Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo."
(Mt 6, 16)

V tej vrstici Jezus svari pred nepotrebnim bahanjem, hkrati pa tudi ne zahteva, da bi se njegovi učenci postili na skrivnem. Tudi to je logično. Očitno se ljudje ne morejo zbrati na skupnem postu, če ni organiziran z nekakšnim javnim oznanilom. To nujno izključuje skrivni značaj takšnega posta.

Nobenega dvoma ni, da se za teorijo, da se morajo kristjani postiti samo na skrivnem, skriva hudič. To Božjemu ljudstvu jemlje najmočnejše od vseh orožij v njihovi orožarni - orožje skupnega javnega posta. Tisti, ki govorijo zoper javni post, navadno poudarjajo potrebo po "ponižnosti". Toda v tem kontekstu je tako imenovana "ponižnost" v resnici vljudno religijsko ime za nevero ali neposlušnost.

Potem ko smo določili ta osnovna načela, ki zadevajo tako molitev kakor tudi post, se zdaj lahko posebej obrnemo k postu. V teku let sem na podlagi osebne izkušnje prišel do številnih praktičnih smernic, katerih namen je, da bi imeli od posta čim več koristi. Tukaj jih predstavljam samo na kratko. Zaradi prikladnosti bomo najprej govorili o individualnem postu in potem še o kolektivnem.


Smernice za individualno postenje
1. V post vstopite s pozitivno vero. Bog zahteva takšno vero v vseh, ki ga iščejo.

"Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo."
(Heb 11, 6)

Če ste odločeni vztrajno iskati Boga s postom, imate svetopisemsko pravico, da od Boga pričakujete, da vas bo nagradil. V Mt 6, 18 daje Jezus verniku, ki se posti s pravimi nameni, to obljubo:

"Tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil."

2. Ne pozabite:

"Potemtakem je vera iz oznanjevanja, [db. iz tistega, kar je bilo slišati], oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi."
(Rim 10, 17)

Vaš post bi moral sloneti na prepričanju, da Božja Beseda to naroča kot del normalne krščanske prakse. Upamo, da vam bodo prejšnja tri poglavja te knjige pomagala, da boste prišli do tega prepričanja.

3. Ne čakajte, da vas kakšna nuja prižene k postu. S postom je bolje začeti, ko ste duhovno "zgoraj", kakor ko ste "na tleh". Zakon napredka v Božjem kraljestvu se glasi: "Iz moči v moč" (Ps 84, 7), "iz vere v vero" (Rim 1, 17); "iz veličastva v veličastvo" (2Kor 3, 18).

4. Na začetku si ne določite predolgega obdobja za postenje. Če se postite prvič, izpustite en obrok ali dva. Potem se počasi odločite za daljša obdobja, denimo za dan ali dva dni. Bolje je začeti tako, da si za cilj določite kratek čast posta in cilj dosežete. Če si na začetku določite predolg čas in doživite neuspeh, se lahko zgodi, da izgubite pogum in si ne prizadevate več za post.

5. Med svojim postom si vzemite veliko časa za poglabljanje v Sveto pismo. Če je le mogoče, preberite odlomek iz Pisma pred vsakim časom, ki ste si ga določili za molitev. Pri tem še posebej pomagajo psalmi. Berite jih na glas, poistite se z molitvami, s slavljenjem in z izpovedmi, ki so zaobjeti v njih.

6. Pogosto pomaga, da si pri svojem postu postavite posebne cilje in da si seznam teh ciljev zapišete. Če ohranite sezname in se čez nekaj časa vračate k njim, se bo vaša vera okrepila, ko boste videli, kako veliko ciljev ste dosegli.

7. Izogibajte se religijskemu razkazovanju in bahanju. Z izjemo posebnega časa za molitev ali za drugo duhovno življenje bi moralo biti vaše življenje in vedenje med postom kolikor je le mogoče normalno in preprosto. To je bistvo svaril, ki jih je Jezus izrekel v Mt 6, 16-18. Spomnite se, da zakon vere izključuje bahanje (gl. Rim 3, 27). Post vam pri Bogu ne prisluži nobenih značk za zasluge. Je del dolžnosti, ki jih imate kot predan kristjan. Pred očmi imejte Jezusovo svarilo v Lk 17, 10:

"Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹"

8. Vsakič, ko se postite, skrbno preverjajte svoje nagibe. Vzemite si čas in še enkrat preberite Iz 58, 1-12. Zapišite si nagibe in naravnanosti, ki Bogu niso všeč. Potem preučite nagibe in cilje, ki so Bogu všeč. Vaši lastni nagibi in cilji bi se morali ujemati s slednjimi.


Telesni vidiki postenja
Če se postimo z dolžno skrbjo in razumnostjo, je postenje koristno za snovno telo. Tukaj je nekaj točk, na katere pazite, če hočete od posta doseči telesne koristi.

1. Ne pozabite, da "je vaše telo tempelj Svetega Duha" (1Kor 6, 19). Bogu je všeč, če primerno skrbite za svoje telo in si prizadevate, da bi iz njega naredili čist in zdrav tempelj za njegovega Duha. Zdravje je ena od posebnih koristi, obljubljenih pri postu, če se ga pravilno lotimo (Iz 58, 8).

2. Če morate stalno jemati zdravila ali če trpite zaradi kakšne izčrpavajoče bolezni, kot sta sladkorna bolezen ali tuberkuloza, je modro, če se pred postom, ki bi bil daljši od izpuščenega obroka ali dveh, posvetujete s svojim zdravnikom.

3. Na začetku posta boste mogoče izkusili neprijetne telesne simptome, kot so vrtoglavica, glavobol ali slabost. Navadno so to znamenja, da ste se prepozno začeli postiti in da potrebujete očiščujoče telesno delovanje posta na različnih področjih svojega telesa. Ne dopustite, da bi vas telesno nelagodje odvrnilo od posta. "Upri svoj obraz" (Ezk 4, 3) - in potem nadaljujte s postom, ki ste ga načrtovali. Po dnevu ali dveh se ti neprijetni telesni odzivi navadno odmaknejo.

4. Ne pozabite, da je lakota delno stvar navade. Na začetnih stopnjah posta se bo lakota verjetno vrnila ob času vsakega normalnega obroka. Toda če vztrajate, bo občutje lakote minilo, ne da bi vi kar koli pojedli. Včasih lahko svoj trebuh prelisičite tako, da namesto obroka popijete kozarec vode.

5. Varujte se zaprtja. Pred postom in po njem izberite obroke, ki vam bodo glede tega pomagali, denimo sveže sadje ali sadne sokove, posušene smokve, slive ali marelice, ovseno kašo, itd.

6. Med postom nekateri ljudje pijejo samo vodo. Drugi uživajo različne tekočine, denimo sadne sokove, bistro juho ali posneto mleko. Modro se je odpovedati močnim poživilom, kot sta čaj ali kava. Ne pustite, da vas zvežejo teorije drugih ljudi. Sami zase izdelajte poseben vzorec posta, ki bo vam osebno najbolj ustrezal.

7. Svetopisemsko je, da se od časa do časa odpoveste tako tekočinam kakor tudi trdni hrani. Toda nikakor se tekočinam ne odpovejte za obdobje, daljše od dvainsedemdeset ur. To je bila meja, ki so si jo postavile Estera in njene služabnice (Est 4, 16). Če se brez tekočin postite več kakor dvainsedemdeset ur, lahko ima to katastrofalne telesne posledice. Res je, da je Mojzes dvakrat preživel štirideset dni, ne da bi jedel ali pil (5Mz 9, 9-18). Toda Mojzes je bil takrat v nadnaravni razsežnosti, v neposredni Božji navzočnosti. Če niste na enaki nadnaravni ravni, se nikar ne poskušajte zgledovati po Mojzesu.

8. Svoj post končujte postopoma. Začnite z obroki, ki so lahki in jih je lahko prebaviti. Čim dlje ste se postili, tem bolj previdni morate biti pri koncu svojega posta. V tisti točki boste morali samega sebe skrbno nadzirati. Če po postu preveč jeste, lahko to prinese precejšnje telesno nelagodje in izniči telesne koristi posta.

9. Med vsakim postom, ki bo daljši kakor dva dni, se bo vaš želodec skrčil. Ne dopustite si, da bi ga spet pretirano razširili. Če ste bili nagnjeni k temu, da ste preveč jedli, se varujte pred tem, da bi spet zapadli v to navado. Če si prizadevate, da bi jedli manj in lažjo hrano, se bo vaš želodec ustrezno prilagodil.


Smernice za kolektivno postenje
Za obdobja skupnega javnega posta praviloma veljajo vse smernice, ki zadevajo individualno postenje. Poleg tega je treba upoštevati pri skupinskem postu še nekaj dodatnih točk.

1. V Mt 18, 19 Jezus poudarja posebno moč, ki se sprošča, ko se verujoči skupaj "strinjajo" v molitvi. Zato bi morali vsi, ki se udeležujejo skupinskega posta, storiti vse, kar je v njihovi moči, da bi med seboj dosegli in ohranili strinjanje.

2. Ljudje, ki sodelujejo v skupinskem postu, bi se morali zavezati, da bodo v obdobju posta posebej molili drug za drugega.

3. Treba bi bilo izbrati tak kraj srečanja, kjer se lahko udeleženci posta srečajo ob časih, ko se za to dogovorijo.


Zapis o Božji zvestobi
Primerno je, da to poglavje sklenem z osebnim pričevanjem o zvestobi Boga. V zadnjih petdesetih ali več letih sem se od časa do časa posvetil obdobjem posebne molitve in posta. V nekaterih od teh obdobij sem si v molitvi določil posebne cilje in si delal zapiske, ki s katerimi še danes razpolagam.

Ko zdaj gledam nazaj na te zapiske, sem pogosto osupel, ko vidim, kako pogosto in na kako različne načine je Bog usliševal moje molitve. Včasih je minilo dolgo obdobje med datumom, ko sem zapisal neko molitveno prošnjo, in datumom, ko je bila uslišana. Precej pogosto sem si zapisal molitvene prošnje in pozneje pozabil nanje. Toda ko gledam nazaj v svoje zapiske, ugotavljam, da jih Bog ni pozabil. Na svoj način in ob svojem času je Bog uslišal celo tiste prošnje, na katere sem sam pozabil.

Ko to pišem, imam pred seboj zapis o posebnem obdobju molitve in posta, ki sem ga preživljal leta 1951. Po mojih zapiskih se je to obdobje začelo 14. julija in je trajalo do 16. avgusta, skupaj štiriindvajset dni. V tistem času sem deloval v stalni pastirski službi. Še naprej sem opravljal svoje redne dolžnosti, ki so vključevale služenje na petih bogoslužjih tedensko in tudi na treh uličnih srečanjih.
Zabava me, ko opažam, da sem v tistem obdobju celoten seznam svojih posebnih molitvenih ciljev izpisal v novozavezni grščini. Stvari, za katere sem molil, so mi bile tako intimne in tako svete, da sem hotel, da bi seznam poznala samo Bog in jaz. Zato sem ga zapisal v jeziku, ki ga danes večina ljudi ne razume!

Ta seznam sem razdelil na pet glavnih delov:
A. Moje lastne duhovne potrebe
B. Potrebe moje družine
C. Potrebe Cerkve
D. Potrebe moje dežele (Velike Britanije)
E. Potrebe sveta

Mnogo stvari, za katere sem molil, je še danes preveč osebnih zame, da bi jih razkrival. Toda glede nekaterih točk se čutim svobodnega pisati.

Ko gledam različne prošnje, ki sem jih izrekel glede moje družine, lahko vidim, da je bila vsaka od njih vsekakor uslišana. Zadnja prošnja v tem odseku je zadevala odrešenje moje matere. To se je zgodilo kakšnih štirinajst let pozneje.

Med prošnjami, ki sem jih zapisal zase, je ena zadevala uporabo štirih specifičnih duhovnih darov. V tistem času sem komajda razumel naravo darov, ki sem jih iskal. In vendar lahko danes rečem, da se v moji službi vsi štirje darovi redno pojavljajo.

Moje prošnje za cerkev in svet so bile v veliki meri uslišane z izlitjem Svetega Duha, do katerega danes prihaja po vsem svetu. Toda če bo Božje ljudstvo v večji meri, bolj iskreno in zavzeto iskalo Boga z molitvijo in s postom, verjamem, da bomo po vsem svetu videli delovanje Svetega Duha, kakršnega zgodovina še ni zabeležila. Dejansko moramo videti izpolnitev preroštva iz Habakuka 2, 14:

"Kajti zemlja se bo napolnila s spoznanjem GOSPODOVEGA veličastva, kakor vode pokrivajo morje."

Izmed mojih prošenj za Britanijo jih je bil do zdaj izpolnjen le majhen del. Toda leta 1953 - dve leti po tem posebnem obdobju postenja - me je Bog neko noč prebudil in mi na glas govoril. Prva obljuba, ki mi jo je dal, se je glasila: "V Združenih državah Amerike in v Veliki Britaniji bo veliko prebujenje." To prebujenje v Združenih državah Amerike že poteka, in znamenja so, da se začenja tudi v Britaniji. Prav nič ne dvomim, da bo Božja obljuba za Britanijo izpolnjena. Pričakujem, da bom po Božji milosti priča njeni izpolnitvi.

Ko premišljujem o teh osebnih izkušnjah Božje moči in zvestobe, opažam, da v meni spontano odmevajo Pavlove besede:

"Njemu pa, ki more po môči, katera deluje v nas, v vsem napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo, njemu slava v Cerkvi in v Kristusu Jezusu skozi vse rodove, na veke vekov. Amen."
(Ef 3, 20-21)

***